apartment 05A

že cel popoldan je posedal v naslonjaču sredi dnevne sobe in v roki pestoval steklenico z viskijem, medtem ko je pogled upiral predse in se mrščil, popolnoma zmeden zaradi razvoja dogodkov. ko je prišel iz univerze in videl utripajočo lučko, ki je naznanjala novo sporočilo na telefonski tajnici, se je dejansko razveselil, ker je domneval, da je klical njegov agent. moral bi se mu oglasiti z mnenjem o recenziji knjige, ki jo je napisal. ta klic je pričakoval in zato je bil toliko bolj presenečen, ko je ugotovil, da je glas pripadal njenemu očetu. pa ne da bi bilo to kaj čudnega – cora je bila edina, ki je kadarkoli poslušala sporočila in uporabljala tisti telefon, medtem ko je on ponavadi visel na mobilniku. hotel je ustaviti sporočilo, ampak potem je omenil njega in zdaj, par ur pozneje, je še vedno posedal v dnevni sobi in vase vsake toliko časa zlil par požirkov viskija.

njen oče… saj ni moglo biti res, kajne? je bilo dejansko res? je bilo njuno celotno razmerje zgrajeno na laži? spet je k ustnicam potisnil steklenico in naredil nekaj požirkov. kupil ji je prstan. bilo ga je strah in obenem se je počutil kot najbolj srečen moški na svetu, ker je bila njegova in odločitev je bila že skoraj sprejeta, ampak zdaj… zdaj ni imel pojma, kaj se dogaja. ko se je zunaj začelo mračiti, je zaslišal zvok njenega ključa v vratih in potem je vstopila, čudovita kot vedno. tiho je obsedel in jo opazoval ter ji sledil z očmi, dokler ga ni opazila. »tvoj oče je klical,« je spregovoril, njegov glas nenavadno prazen, ko je naslonil steklenico na svoje koleno in nagnil glavo, medtem ko je s pogledom zavrtal v njene oči. »je vse skupaj res, cora?« ni vedel, kaj drugega bi sploh še lahko rekel. počutil se je približno tako, kot da bi mu celoten svet obrnili na glavo - in ni mu bilo všeč.

dejansko je bilo težko že samo upirati pogled vanjo. v tiste čudovite oči, ki so pogled vračale njegovim in v katerih ni videl nič posebnega. včasih je v njih iskal nekaj – karkoli, nekaj, kar bi mu povedalo, da je vse v redu. nekaj, kar bi ga pomirilo, morda. ampak nikoli ni imel uspeha s tem, zato se je pretvarjal, da je bilo tudi to v redu. ampak ni bilo; zdaj se mu je zdelo, kot da je imel njen oče popolnoma prav. njegove besede so bile tako zelo smiselne in jezno se je namrščil ob njenih besedah. »meni? oh ne, sporočilo ni bilo namenjeno meni. mislil sem, da me je klical agent. saj veš, agent?« razlagal ji je o tem; ampak ni bil prepričan, če ga je sploh poslušala. »kot se je izkazalo, je bil tvoj oče.«

moral je zajeti sapo in se pripraviti do tega, da bi dihal, čeprav je bilo to presneto težko. nikoli se še ni soočil s čim podobnim in edino rešitev je videl v steklenici, ki jo je do zdaj uspešno praznil. »ne sprašujem te o nama, cora,« je zavrnil njene besede, ko je skušala obrniti temo. vsaj tako se mu je zdelo: navsezadnje je takole spretno prešla na njiju. usedla se je poleg njega; začutil je njen dotik in se zdrznil ter odtegnil svojo roko. »ne počni tega,« je zamrmral in pogled trmasto odvrnil od nje. zdela se je tako mirna in tako hladna. zdaj je morda prvič podvomil. »po njegovih besedah sodeč naju ne more uničiti, ker naju ni,« je pogled uprl vanjo in v njenih očeh iskal… nekaj, karkoli. zdaj se je zdelo neumno, da je še pred dnevi načrtoval zaroko in to, kako jo bo presenetil. »zakaj si z mano, cora?« jo je povprašal in naredil še nekaj požirkov. počutil se je nemočnega. zlomljenega.