daniels, elliot leon

družina daniels je idealen primer za to, kako sreča zna kratko trajati in kako idilična hiša sredi urejene in zgledne soseske skriva v sebi veliko več. del te družin pa sem tudi jaz – leon elliot daniels, tridesetletnik, po poklicu pilot, trenutno samski in brez prestolonaslednika. zgodba okoli naše družine niti ne bi bila tako zelo burna in eksplozivna, če ne bi vsaj pretekla leta veljala za neko zgledno družino, ki je videti v vseh pogledih urejena in popolna. že samo število članov je lepo razporejeno- trije moški pripadniki in tri pripadnice nežnejšega spola. v hiši je bilo tako vedno veselo, odraščanje je vedno bila vedno svojevrstna dogodivščina, ker ti pri enem bratu in dveh sestrah nikakor ni moglo biti dolgčas. ali si z bratom lovil žabe in z njimi strašil sestri ali pa sta te onidve v spanju namazali z ličili in se ti ob jutru na ves glas smejali. točno kdaj se je spremenilo ne vem. predvidevam lahko, da se je zgodilo najbolj logično, da so otroci odrasli v najstnike in lovljenje žab in nagajanje bratom ni bila več prioriteta vsakdanjika, družinske počitnice so postale preteklost. s tem sta james in chantelle, moja starša, dobila več časa zase in spoznala razlike in kako med njima ni več tako kot je bilo. zaželela sta si novega življenja, novih stvari, avantur, predvsem mama, ki je željo po avanturi zlahka rešila z desetletje mlajšim ljubimcem in vztrajnim zapravljanjem premoženja. oče pa je na drugi strani prilepil svojo podobo v zakotnih barih. sprva sem stal na očetovi strani in bog ve kolikokrat ob jutranjih urah z avtom parkiral pred ustaljenim barom in ga pijanega in napol v spanju vlekel ven in spravljal v posteljo. spodbujal sem ga, da odreže mamo in ji vzame vse pravice do denarja ali pa ji vsaj ponudi minimalni znesek, ker bedak s katerim si deli sedaj posteljo ni tam zaradi nje, ampak zaradi debeline denarnice. sam pa ni imel energije za to, bil je nevzdržen in s časom sem se tudi jaz odločil izbrati svojo srečo, svoje življenje in ne biti starš mojima staršema. pustil sem ju na milost in na nemilost, če se pobijeta to ni več moja stvar. hvaležen sem jima za življenje, za otroštvo, a nisem njun terapevt, zgolj njun sin.

mnogi me sprašujejo zakaj sem postal pilot. pravzaprav je precej tipično vprašanje, ker očitno vse fascinira ideja letenja in upravljanja ogromne železne ptice, ki v sebi prenaša potnike na različne kraje. sprva me je premamila ideja potovanja med oblaki in misel na to kako daleč stran od realnih tal sem, nato pa sem spoznal, da je moj poklic idealen izgovor, ki ne vsebuje laži, da ne morem biti na enem kraju za vedno. izgovor zakaj sem redkokdaj doma in mi ni potrebno biti na eni strani del sage o mojih starših in na drugi del sage mojega življenja. težave namreč takoj izginejo, ko pospravim koleščka letala in poletim v višino. nebo, oblaki, zvok hrupa v pilotski kabini – vse to me pomirja in rešuje. spet na drugi strani pa lahko spoznam svet, ljudi in nisem obsojen zgolj na oceanside. na toliko krajih je stopila moja noga, toliko ljudi je uspelo zaradi mene in uspešnega leta oditi na medene tedne, do svojih domačih ali zgolj pobegniti stran od svojega življenja. ni pa bilo vedno tako. po končani praksi se nisem videl v tem da bi bil zgolj kakor nek turistični pilot, ki samo potuje od bahamov do tenerifov. hotel sem več. podal sem prijavnico in se pridružil vojaškim silam. vojska in pilotiranje v helikopterju me je izoblikovalo, seznanilo kaj se dogaja izven meja mojega rodnega kraja.

poslali so me v afganistan. počutil sem se kot nek filmski junak, le da nisem pisal pisem, ampak sem po mestu iskal zvezo in klical svoje doma, da bi se prepričal ali sta se uspela pobiti, rešiti svoje težave, ali je vse tako kot je bilo. po mojem zadnjem klicu pa ni sledil nobeden več, ampak le zgolj povratek domov. izbruhnili so napadi in boril sem se za svoje življenje, saj kot pilot nisem bil preveč uporaben, ampak sem moral ostati na tleh. verjemite, da nikoli ni ravno najlažje držati orožja v rokah in nekomu vzeti življenje, ali pa gledati kako nekdo poleg tebe, ki je bil del tvoje ekipe umira. opravil sem svoje, roke sem si umazal in preklel dan, ko sem mislil da je odhod dobra ideja. vrnil sem se domov, presenetil vse, ampak ni trajalo niti mesec dni, ko sem znova odšel. tokrat ne v boj, ampak v reševanje. naravne nesreče so se vrstile ene za drugo in mnogo ljudi je ostalo ujeti na strehah potopljenih hiš, brez vode in hrane. kakor pilot sem lahko končno veliko bolj pomagal, ter reševal ljudi, ki so potrebovali vodo in hrano. za razliko od pokola pred meseci, je ta del mojega življenja deloval, kakor balzam za dušo, čeprav srca ni moglo zaceliti, ko pa je vseeno okoli vladala morija narave.