kendall, cora sierra

»modre oči imaš,«
je zasanjano zamrmral nek moški, katerega roka je počivala na njenih golih bokih. "skrivnostne kot tihi ocean." ni bil prvi, ki ga je spustila v svojo posteljo, ni bil edini, s katerim je odnos gradila le zaradi koristi. moški so od nekdaj plesali točno tako, kot je ona igrala - menda so jih očarale prav tiste njene oči, ki so se lahko prav tako strastno smejale, kot so lahko jokale. "nevarne kot njegovi razburkani valovi." ljubezen jo je vsake toliko časa oplazila kot piš vetra, jo s svojo prisotnostjo včasih ohladila, včasih pa razpihala delce njene duše, ki jih je s takim trudom spet in spet zbirala skupaj. bila pa je stalnica v njenem življenju, bila je njena droga. eksistenčna kriza je nastopila vedno, ko v njenem življenju ni bilo nekoga, ki bi se zanašal nanjo, ki brez nje ne bi mogel živeti. ljubezen ni bila nekaj, kar bi čutila ona, bilo ne nekaj kar je prejemala. razvajena dama, ki moške sprejme v svoje življenje in jih odžene od sebe, ko ji ne morejo ponuditi ničesar več. "in njihova neraziskana globina me straši bolj, kot temina kakršnegakoli morja."

»tvoje besede bi lahko ubijale,«
je siknil -sedaj bivši- prijatelj, medtem ko je ona mirno srkala svojo jutranjo kavo. zbrana in obvladovana, to sta bili besedi ki sta zaznamovale vsakdan ovce v volčji koži, z jezikom, bolj narušenim od kačjega. znala je prizadeti ljudi, iz njih izvleči najslabše in to obrniti proti njim. mojstrica demagogike in manipulacije, ženska, ki je bila pripravljena prestopiti truplo za dosego svojih ciljev. "in nihče ne bi smel več zaupati temu ljubkemu obrazu." njen priimek ji je na pladnju prinesel marsikatero stvar, pa vendar jo je njena družina nekako ovirala. živela je za dan, ko bo očetu dokazala, da ni njegova majhna poslušna punčka. da bo lahko stala med svojima bratoma, ne da bi jo imeli za copato moških v njeni družini. vsak, ki je kdaj spregovoril saj besedo ali dve s trmasto rjavolasko, je spoznal da je to vse prej kot resnica, da ima svoj značaj in karakteristiko in ravno dovolj moči, da uniči življenje ljudem, ki preprečijo izpolnitev njenih ciljev. knjige so ji dovoljevale pobeg iz njenega sveta, nudile so ji oporo in pogum, ki ga je potrebovala za to, da je zviška gledala na ljudi. že od nekdaj je svoja čustva izlivala na papir, s svinčnikom je nanj zapisala zgodbe, ki bi lahko osupnile vsakogar. a v njih so bila njena čustva in čustva so zanjo predstavljala šibkost. želja po pisanju je bila prevelika, da bi jo zatrla, zato pa jo je lahko pogasil ogenj. plameni, ki so se širilo po papirju so hkrati požirali tudi njeno srce.

»smeh, ki v trenutku osvoji srce.«
tudi sam se je zasmejal, ko je našteval stvari, ki jih je ljubil na njej. v njenih očeh se je prižgala iskrica, ki je tako ali tako redkokdaj izginila: volja do življenja, želja po avanturah. zanj je oblekla belo obleko, njemu je namenila usodni 'da'. on jo je ljubil, kot še nihče pred njim in mislila je, da ga ljubi tudi ona. videl je oba njena obraza, njena hinavščina ga ni odrinila stran od nje. res se je prelepo smejala, na glas in brez zadržkov, pa naj je bil ta smeh resničen ali narejen. živela je polno in strastno življenje, veliko je sovražila in nikoli ljubila, praznino svojem srcu polnila z moško družbo; z njihovimi dotiki, besedami, ljubeznijo. mirna in samozavestna dama, ki ji je nemogoče priti do živega, ledeno srce, ovito v prešeren smeh. očarljivost kot neustavljiva vaba, seksapil , ki se mu ni moč upreti. levinja, ki za masko prisrčne ženske čaka na svojo naslednjo žrtev, ki si noče priznati, da je tudi v resnici taka, kot se predstavlja javnosti. z eleganco, nasmehom ki začara in močnimi besedami, ki prevzemajo. volkulja. "smeh, ki v trenutku osvoji srce," je spet zamrmral čez eno leto, ko mu je pred nosom zaprla vrata.