montgomery, arizona sarah

Torbico odloži na svojo mizo, plašč obesi na obešalo na steni prižge še zadnje luči v sobi, kjer se izrišejo ne pretirano izjemne risbice in slike, tisti otroški tepih, nekaj igrač, omare, katerih notranjosti sicer ne gre videti, a sama vseeno ve, da v njih ni prav nič zanimivega. Njeno srce bije nenavadno hitro, njeni možgani, v nasprotju, delajo prilično počasi. Spet je zgodnja, se opomni in se nasloni na radiator ob steni, ki že prijetno greje. Zapre oči. Vdih. Dolg izdih.

Včasih si misli, da je njeno srce pod velikim pritiskom zaradi laži in težav, ki si jih je v zadnjih tednih nakopala in da bo preprosto počilo, ko bo pritisk prevelik. Spomni se, da ima na prstancu še vedno zaročni prstan iz belega zlata; s kazalcem se ga dotakne na notranji strani dlani, da, še vedno je tam. Če ne bi bilo te butaste laži, ga ne bi nikdar nosila, toliko se še predobro zaveda, zapustil bi jo, če ne bi tisti dan v solzah zašepetala nečesa, česar se je najbrž naučila pri materi – samo, da zanjo to nikoli ni delovalo. Takrat pa se je zgodilo nekaj povsem nepričakovanega, za nekaj trenutkov je namreč povsem obnemel, potem pa jo je uklestil v mehak objem in ji v lase šepetal, da mu je žal. Bilo je tako lepo in iskreno, da ni bila pripravljena uničiti trenutka. Potem se je isti dan vrnil z zaročnim prstanom in igra se je preprosto nadaljevala.

S praznim pogledom preleti učilnico. Še kakšne pol ure; šla bo do kuhinje, morda je že kdo tam – morda je kava že pripravljena. Naredi tistih nekaj počasnih korakov nazaj do katedra, iz torbice vzame oranžno prozorno posodico, zatesnjeno z belim pokrovčkom, medicinsko predpisan alprazolam na njeno ime. Dva si položi v dlan in ju nekaj časa opazuje, kdo ve zakaj ji v tistem času v oči bode samo spodnja stran zaročnega prstana, večen opomin, da se bo temu morala nekako izmuzniti. Saj ima že približen načrt, navsezadnje so spontani splavi v prvih treh mesecih skorajda neopazni. Znova se bo zlagala in vse bo dobro, do tedaj bosta že zgladila razlike. En xanax za drugim položi na jezik in ju na suho pogoltne.

Njena mati z alkoholom, ona s tabletami, si grenko misli, zavedajoč se, da je še daleč od odvisnosti, čeprav nevede vsakič znova naredi korak v njeno smer. Tablete pospravi v torbico, torbico položi na ramo in v kuhinji pozdravi kuharja Leopolda, ki na tenko seklja česen. Kaj pripravlja, ga vpraša in on ji odgovori, da bo naredil tunin namaz. Nasmehne se ji, ker jo ima izredno rad. Velikokrat se pride takole pogovarjat z njim, on pa družbo med samimi klepetavimi, njegovemu značaju nič kaj podobnimi ženščinami, gotovo potrebuje. Namigne ji, da je na pultu kava in Arizona si sama postreže z njo. Potem nekaj časa sedita in Leopold ji reče, da bo njena hčerkica prav gotovo tako lepa, kot ona sama, in to izreče s tolikšno iskrenostjo, da se ji srce za trenutek skrči od bolečine.